Ohranimo čebeleSvetovni dan čebel

O kranjski čebeli

Kranjska čebela (Apis mellifera carnica, Pollmann 1879) je v Sloveniji avtohtona

Med živalmi, ki jih gojimo v Sloveniji in so tu avtohtone, je kranjska čebela geografsko najbolj razširjena, z njo čebelarijo na vseh kontinentih. V Evropi so v glavnem 4 rase medonosnih čebel: (1) italijanska čebela (A. mellifera ligustica), ki je bila prvotno razširjena predvsem na Apeninskem polotoku, (2) kavkaška čebela (A. m. caucasica), na območju Kavkaza, (3) temna čebela (A. m. mellifera), je bila prvotno razširjena v delu srednje, v zahodni in severni Evropi ter (4) kranjska čebela ali kranjska sivka (A. m. carnica), s prvotno razširjenostjo na ozemlju Slovenije, pa tudi sosednje Koroške, vzhodno do Romunije in Bolgarije. Njeni hitinasti zadkovi obročki so temni, s svetlo sivimi do rumenkastimi dlačicami. Med evropskimi rasami je najbolj siva (od tod ime sivka). V svetovnem čebelarstvu sta gospodarsko najpomembnejši kranjska in italijanska čebela.

 

In zakaj je kranjska čebela tako cenjena med čebelarji? Znana je po nabiralni vnemi in zato prednjači po količini nabranega medu. Ni napadalna, zato je delo z njo lažje kot z drugimi rasami. Prav mirnost je v današnjem času še kako pomembna lastnost, saj mnogi čebelarijo v bližini svojega domovanja, v naseljih, kjer bi agresivne čebele lahko povzročale nevšečnosti. Kranjska čebela je znana po svoji odpornosti na bolezni. Prezimuje v razmeroma majhnih družinah, spomladanski razvoj pa je zelo buren, zato take družine lahko izkoristijo že zgodnje paše. Edini očitek, ki ga je deležna v današnjem času, je njena poudarjena rojivost. Včasih so prav to lastnost čebelarji cenili, saj so želeli dobiti z rojenjem čim več družin, ki so jih nato odpeljali na glavno pašo, na ajdo, ki zacveti šele avgusta.

Naši predniki so čebelarili s kranjsko čebelo, in to uspešno. O zakoreninjenosti te dejavnosti pri naših ljudeh pričajo starejši pisci, med njimi tudi Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) in Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788). Z njo so se pečali predvsem duhovščina, pa učitelji in kmečki živelj; h gospodarskemu poslopju in vrtu je sodil tudi manjši čebelnjak. Med čebelarji pa so bili posamezniki, ki so se trudili za napredek svoje dejavnosti. Pravi mecen in velečebelar v 18. stol. je bil Peter Pavel Glavar (1721-1784), ki je za napredek čebelarstva žrtvoval veliko osebnih naporov in denarja. V njegovem času pa je živel čebelar, katerega vpliv je segel tudi daleč čez meje Kranjske. To je bil v Breznici na Gorenjskem rojeni Anton Janša (1734-1773), ki je na ukaz cesarice Marije Terezije postal prvi učitelj čebelarstva v cesarstvu. Kljub temu, da je umrl star komaj 39 let, je s svojim učenjem in znanjem pustil globoko sled.

 

Prvi, ki je ponesel v tujino vest o kranjski čebeli kot posebni rasi, je bil baron Filip Rothschütz oče Emila Rothschütza (1836-1909; tudi imeni Ravenegg in Rožič), ki je kasneje začel trgovati s čebelami. Leta 1857 je v reviji Bienenzeitung iz Eichstedta priobčil članek »Aus Unterkrain«, »Z Dolenjske«, kjer govori o tamkajšnji čebeli in jo imenuje »krainische« torej »kranjska«. Vest je sprožila tudi nasprotovanja: baron Berlepsch, takratna nesporna nemška čebelarska avtoriteta in eden od izdajateljev omenjene revije, je s svojim odklonilnim stališčem do kranjske čebele in neutemeljenimi napadi nanjo, saj je sploh ni poznal, sprožil veliko zanimanje zanjo. Čebelarji po Evropi so se začeli živo zanimati za to čebelo in po prvih uspehih so Rothschütza dobesedno zasuli z naročili. S poslanimi čebelami so bili več kot zadovoljni. Približno 1863. leta je župnik Morbitzer z Moravske, ki je tudi preizkusil kranjsko čebelo, obrnil pozornost moravskega čebelarskega društva na to raso. Dr. Ziwanski iz Brna je priporočal ustanovitev trgovskega čebelarskega središča v Podsmreki pri Višnji Gori, kar se je tudi zgodilo. Že v prvih treh letih svojega obstoja je razposlalo po vsem svetu vsaj 3000 družin in matic. Vsega je razposlalo nad 100.000 panjev s čebelami (SBL III, 1960-1971: 143). Osnova za tako uspešno trgovanje je bil panj kranjič, ki je bil preprost, primeren za zlaganje v skladovnice in za prevažanje.

Za čebele s kranjskega so se začeli zanimati tudi tuji strokovnjaki, ki so se posvečali sistematiki čebel. Tako je Pollmann leta 1879 izdal knjižico »Vrednost različnih čebeljih ras in njihovih varietet, določena po presoji uglednih čebelarjev« (Werth der verschiedenen Bienenracen und deren Varietäten, bestimt durch Urtheile namhafter Bienenzüchter). V njej med drugimi obravnava tudi kranjsko čebelo in jo prvič imenuje z znanstvenim imenom Apis mellifica carnica in z nemškim Die krainische Biene in Die krainer Biene. Pri njeni predstavitvi navaja različne sodobne čebelarske strokovnjake in njihovo mnenje o njej. Le-to je skoraj brez izjeme pohvalno. Sam ugotavlja, da najlepše kranjice dobavlja baron von Rothschütz.

 

Rothschütz je bil prvi izvoznik kranjske čebele in kmalu so mu sledili mnogi drugi. Med njimi je bil prav gotovo največji in najbolj prodoren Mihael Ambrožič (1846-1904) iz Mojstrane, ki je trgovino s kranjskimi čebelami zastavil zelo širokopotezno. Izvažal jih je praktično po vsem svetu, eno pošiljko je poslal celo v Vladivostok. Od leta 1872 do 1904 je razposlal blizu 40.000 panjev čebel (F. Rojina, Slovenski čebelar, 1904: 123), po nekaterih podatkih pa celo 74.343 kranjičev in matic (Z. Koplan, ustno).

Za promocijo kranjske čebele je bilo pomembno tudi glasilo Slovenska čebela, ki je začelo izhajati leta 1873. Vzporedno je nekaj let izhajalo tudi glasilo v nemščini, Krainer Biene, ki ga je urejal sam Emil Rothschütz.

Pri dokazovanju, da je kranjska čebela slovenska avtohtona rasa, je pomembno dejstvo, da so do leta 1879, ko jo je A. Pollmann opisal in jo imenoval kranjsko, trgovci z ozemlja Kranjske izvozili na tisoče panjev s čebeljimi družinami. Še kasneje, do 1. svetovne vojne, so bili vsi veliki trgovci, ki so trgovali s kranjsko čebelo, na južni strani Karavank, to je na ozemlju Kranjske. Prav njim gre zasluga, da jo je spoznal širok čebelarski svet, strokovnjaki pa so ji dali znanstveno ime.

Čeprav kranjska čebela prednjači pred drugimi, so jo vendarle pogosto pri nas ogrožale predvsem tuje rase, ki so jih nekateri čebelarji prinašali iz tujine. Zato so napori za ohranitev kranjske čebele že stari. Najbolj razločno je postavljena zahteva po njenem varstvu v znameniti Spomenici Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo, objavljeni leta 1920. Tam beremo: »Varuje naj se tudi kranjska čebela kot naravni spomenik, dokler ne izide nov čebelarski zakon, ki naj zadošča potrebam varstva te pasme. Na Kranjskem in sosednjem delu Koroške se je razvila tekom stoletij posebna pasma vrste Apis mellifica L., ki ima stalne bistvene lastnosti in ki jo znatno razlikujejo in tudi odlikujejo od vseh krajevnih pasem. S prirodopisnega in narodnogospodarskega stališča je potrebno, da se kranjska pasma ohrani. Nevarnost, ki preti tej pasmi, ne obstoji v tem, da bi se čebelarstvo v naših krajih opustilo, marveč le v tem, da bi se ta pasma ne pomešala z drugimi pasmami in bi izgubila na ta način svoje specifične vrline.

 

Zato naj se prepove uvoz živih čebel in matic v kraje, kjer je doma kranjska čebela. Ker se naša pasma najbolj množi (roji), tudi potrebe po uvozu ni, tudi če bi se čebelarstvo že tako širilo.« Tako leta 1920!

Zahteva, postavljena v Spomenici se je po več kot 80 letih končno uresničila. Zakon o živinoreji (Ur. list RS, št. 18/2002) v 70. členu določa, da »zaradi varovanja obstoja avtohtone kranjske čebele na območju Republike Slovenije nista dovoljeni reja in promet s plemenskim materialom drugih pasem čebel«. Uresničevanje te določbe bo v veliki meri temeljilo na ozaveščenosti in poštenju čebelarjev, saj je nadzor težko izvedljiv. Upajmo, da ne bodo neodgovorni posamezniki še vedno vnašali matic tujih ras ali križancev, z željo, da bi uspešneje čebelarili. Rezultat takšnega početja je namreč ta, da poleg genskega onesnaževanja kranjske čebele, prihaja med drugim do vse večje agresivnosti čebel, kar je v popolnem nasprotju s sodobnimi trendi selekcije, da bi imeli čim bolj miroljubne čebele. In kranjica to prav zagotovo je.

Janez Gregori, profesor za biologijo, Prirodoslovni muzej Slovenije