Ohranimo čebeleSvetovni dan čebel

Zgodovina čebelarjenja v ribniški dolini

Uvod

V letu 2005 beležimo v ribniški dolini stoletnico organiziranega čebelarjenja. V ta namen sem napisal Zgodovino čebelarjenja v ribniški dolini. Razumljivo je, da sem snov črpal iz društvenega arhiva. Že pred menoj so bili poizkusi, da bi društvo izdalo podoben zbornik (1985), v katerem bi bilo popisano čebelarstvu in vse, kar vpliva na čebelarjenje v tem kraju. Prav tako je to poskušal nekdanji tajnik gospod France Levstek. Snov je grobo oblikoval v dveh snopičih, ki pa brez sedanje predelave nista bila primerna za izdajo.

Za obdobje zadnjih dvajset ali trideset let sem pregledoval zapiske. Vendar za nekatera leta arhiva sploh ni. Opazna je nenatančnost in neskrbnost posameznih tajnikov, ki bodisi niso beležili dogodkov ali pa ne vlagali dokumentov v arhiv. V pričujočem sestavku sem napravil neke vrste izvlečke, osredotočene na zanimivosti tega kraja in zanimive ljudi, ki so popisani tudi v Zgodovini. Upam, da bo bralcu predstavljalo zanimivo branje.

Pomembni čebelarji našega kraja

Mihajl Vrbič - pionir organiziranega čebelarstva v ribniški dolini

Rojen je bil v Sisku. Njegov oče je bil strojevodja pri južni železnici Dunaj - Trst, kamor je tedaj spadal tudi odsek Sisak - Zidani most. (Od tod njegovo ime Mihajl). Šolal se je v Ljubljani in prvo učiteljsko mesto je dobil v Sodražici. Tu se je trdno vrasel v okolje in ostal do upokojitve polnih 50 let. Bil je napreden in je svoje znanje razdajal okoličanom. Izkazal se je kot umen sadjar in čebelar.

Stara razglednica Ribnice

Leta 1886 je kupil prvi panj čebel. Rojil mu je 24. aprila. Panj mu je dal nato že družca in tretjiča in nato še vnuka. Tako je na ajdovi paši zazimil pet močnih družin (razume se - kranjičev). Tako je začel nekako srečno čebelariti. Če pogledamo naprej petdeset let, ko je moral zaradi selitve v Ljubljano končati čebelarjenje (čebelarstvo je prodal), je bilo njegovo čebelarjenje uspešno in kljub dosti pikom in truda, polno užitkov in veselja.

Vrbič v raznih virih omenja tudi trgovino s čebelami, odbiro panjev za pleme in za prodajo ob Lovrenčevem sejmu na Igu (10. avgust). Posebno so mu bili odvratni postopki trgovcev - medarje, ki so žvepljali kupljene panje in nato izrezovali satje z mrtvimi čebelami ter ga metali v odprte sode. Le deviško satje so odbirali posebej. Pozneje, ko so se čebelarji takemu načinu zbiranja medu uprli, so prišli trgovci in kupovali žive čebele. Med njimi je bil tudi velečebelar Mandek iz Ivančne Gorice. Bil je močno izbirčen in je nepazljivim čebelarjem odpeljal najboljše panje. K sreči se je kmalu za tem pojavil drugi velečebelar Ambrožič iz Mojstrane, svetovno znan trgovec. Ta je bil pošten in dober plačnik.

Še pred zgraditvijo železniške proge Grosuplje - Kočevje je Vrbič svoje čebele vozil s konjsko vprego na ajdovo pašo v okolico Šentvida pri Stični ali Velike Loke. Ko pa je stekla železnica, je čebele prevažal z vlakom. Takrat so kmetje sejali ajdo kot drugi pridelek. In je dobro rodila ter bila zelo medena. Vsako jesen je v svojem zaledju pokupil čebele tako na Gori, v Loškem Potoku, Dragi in na Ravnah ter jih prepeljal na ajdovo pašo. Tako je z umnim in naprednim čebelarjenjem povečeval svoj čebelji prihodek. Dejal je: »Meni čebela da kruha!«

V letu 1904 ga med drugimi čebelarji ribniške doline najdemo tudi kot člana Osrednjega čebelarskega društva v Ljubljani. S tem se je posredno začelo organizirano čebelarstvo v ribniški dolini. 26. februarja 1905 je »Slovensko osrednje čebelarsko društvo za Kranjsko« ustanovilo prvo čebelarsko podružnico v Ribnici. Ta dan se smatra za začetek organiziranega čebelarjenja v ribniški dolini.

Na čelu te čebelarske podružnice je bil sodraški nadučitelj Mihajl Vrbič, ki je bil tudi sicer član Osrednjega čebelarskega društva v Ljubljani. Po petdesetih letih čebelarjenja in dvainpetdesetih letih bivanja med Sodržani je Vrbič svoje čebelarstvo prodal in se 1937. leta preselil v Ljubljano. Umrl je 23. novembra 1938 v ljubljanski bolnišnici star 73 let.

Naj na tem mestu omenimo še, da neorganizirano čebelarjenje v ribniški dolini seže pravzaprav do sredine 19. stoletja. Saj sta bila v Gorici vasi rojena brata Matija in Janez Nosan. Matija se je rodil leta 1843, Janez pa nekaj let prej.

Brata Matija in Janez Nosan

Brata sta imela doma v Gorici vasi en čebelnjak, dva pa v kilometer in pol oddaljenem gozdu Male gore. Letno sta čebelarila z 200 do 300 kranjiči in pridelala tudi do 21 centov medu (cent je 56 kg). To je veljalo le za tiste čase, ko je zamedil gozd. Po navadi je bilo to vsake 3 do 4 leta. Takrat se je satovje še spodrezovalo in metalo v sode ali čebre ter se prodajalo v Ljubljani. Za domače potrebe so med v satovju zmečkali in pretrli ter ga zmetali na rešeta, skozi katera se je počasi cedil. Oba brata sta poleg kmetovanja trgovala tudi s cebelami, se pravi z odkupom in prodajo kranjicev. V ta namen sta redno obiskovala razne cebelarske sejme, med katerimi je bil pri nas najbolj poznan Lovrencev sejem na Igu.

Povejmo še dve zanimivosti iz življenja teh dveh bratov:

V letu 1882 je bila v Gorici vasi le kapela oz. majhna cerkvica brez zvonika. Imeli pa so dva mala zvona. Ker sta brata s čebelami precej zaslužila, sta na svoje stroške dala postaviti zvonik in kupila še zvon, težek med 600 in 650 kilogrami. V času prve svetovne vojne, so avstrijske oblasti odpeljale vse tri zvonove.

Drugi primer pa je krmljenje čebel. Ko še ni bilo železnice, je bilo neko leto izredno slaba medena letina, tako da je bilo ogroženo čebelarstvo. Sladkorja za krmljenje ni bilo. Starejši brat Janez se je odpravil z nahrbtnikom peš v Ljubljano po med. Ni znano, če je h komu prisedel, ker je takrat bilo kar precej voznikov na poti. Iz Gorice vasi je odšel ob treh zjutraj, vrnil pa se je z medom okrog desetih zvečer. Matija, ki je bil doma, je odšel še isti večer krmit čebele v kilometer in pol oddaljen čebelnjak v Mali gori. Janez pa je po tako dolgi poti do Ljubljane in nazaj krmil čebele na dvorišču.

Panjski koš 

O bratih Nosan pa še tole:

V Slovenski čebeli leta 1874 je zapisal Janez Nosan naslednje: »Še kot 13-letni deček sem imel največje veselje s čebelami. 1852. leta sem postal lastnik prvega panja. Podarjena sta mi bila dva roja. Bila sta slaba, da sem ju moral pitati. Leta 1855 sem dobil štiri roje. Od takrat so se mi čebele množile, da je bilo veliko veselje in precej dobička. Do leta 1862 sem oskrboval že po štirinajst dobrih panjev. Od tega leta naprej sem prezimoval 50 do 60 čebeljih družin. Voziti sem jih moral v Trebnje, Šentvid in Dobrepolje na ajdov cvet. Zdaj (1874) imam 150 panjev in mi daje veliko dela. Dzierzonovih panjev je tu še malo. Jaz bom že to leto začel delovanje z dzierzonovci. Kako se mi bo sponašalo, vam sporočim drugikrat.«

V septembru 1874. leta pa je urednik Slovenske čebele zapisal: »Iz okraja Ribniškega nam čebelarski ud Janez Nosan sporoča, da zaradi prehladne spomladi tam čebele niso napredovale, kakor je od začetka kazalo. Rojev je bilo prav malo in že malo pozno. Od blizu 200 panjev, ki jih je prezimoval, je imel vsega 51 rojev. Zdaj pa, konec julija, so panji prav dobri in čebelni ter imamo upanje, da bodo roje z medom nadomestili.«

V letniku iz leta 1876 je Slovenska čebela prinesla imenik udov, med katerimi je naveden tudi Janez Nosan, kmetovalec iz Gorice vasi, ki je tudi plačal udnino. Pomemben mož in čebelar iz ribniškega kraja je bil tudi profesor Stane Mihelič, ki je bil 1933 predsednik ribniške podružnice. Leta 1934 je napisal knjigo o Antonu Janši. V tem obdobju je bil aktiven društveni delavec.

 Čebelarski sejmi

Leopold Debevec v svoji kroniki »S čebelami in čebelarji skozi stoletja« piše: »Znani so bili posebno čebelarski sejmi na Igu in v Kranju. Na Igu so na Lovrenca dan čebelarji z dolenjskih in notranjskih hribov navozili ali nanosili včasih tudi do 3000 panjev čebel, zložili tam svoje blago v skladanice ter pričakovali kupce. Pri kupčiji in ceni je močno odločala čebelarska letina in pa kako se je obetala bližnja paša na ajdi. Podjetni prekupci so tam nakupili dovolj čebeljih družin, jih prepeljali na ajdo, nato pa z večjim ali manjšim dobičkom oddali medarjem... Na ižanskih čebelarskih sejmih so kupčevali tudi z medom, vendar le na debelo, v celih sodih. Neprodane čebelje družine so čebelarji pustili kar na mestu do prihodnjega sejma, 15. avgusta (Veliki Šmaren), ko so jih poskušali oddati za vsako ceno. Leta 1874 je bilo na prvem ižanskem sejmu 400, na drugem pa 238 čebeljih panjev. Leta 1875 so zbrali približno 500 in leta 1882 še 750 panjev. Po letu 1890 so čebelarski sejmi zaceli pešati in kmalu prenehali.«

Še prej smo na kratko omenili, kako so naši predniki točili oziroma pridobivali med. Zato naj ob tej priložnosti povemo, kako so medarji - prekupčevalci pridobivali med, o čemer piše isti pisec: »Drugačnemu namenu pa je služil ljubljanski ali češpljev sejem. Čebelarji, včasih po več sto, so se zbrali prvi ponedeljek po Malem šmarnu na trgu pred mostom (Tromostovje), na današnjem Prešernovem trgu zaradi dogovora o prodajni ceni medu, oziroma zažveplanih kranjičih z vso vsebino. Odposlanci čebelarjev so hodili od medarja do medarja in se pogajali za ceno. Najvišjega ponudnika so razglasili in k temu so potem čebelarji po podiranju družin vozili svoje blago, zažveplane čebelje družine s čebelami, zalego in medom vred. Medarji so potem to brozgo iz medu, vosek, zalege in mrtvih čebel po svoje obravnavali, stiskali, drobili in kuhali. Mnogo tako pridobljenega 'prvovrstnega medu' se je izvozilo na Salzburško, Bavarsko, Prusko, Šlezijo in Galicijo. Čas in napredek sta prehitela tudi te sejme. Zadnjikrat so se čebelarji zbrali pred mostom leta 1905. Zaradi vse večjega razširjanja panjev s premičnimi sati, so postali sejmi nepotrebni, a tudi kupcev je za ta imenitni med menda zmanjkalo. Med prvo svetovno vojno (1914 do 1918) in tudi nekaj let po njej ni bilo na Kranjskem špecerijske trgovine, ki ne bi imela za praznike (Božič, Velika noč) naprodaj škafa medu za potice. Hitro ga je zmanjkalo! Največ so ga kupile prav gospodinje naših naprednih čebelarjev. Verjemite, da se niso zavedale, kakšen priboljšek so jim pripravili prebrisani medarji.«

Najvažnejši čebelarski izsledki v 19. stoletju

Menimo, da je v tem času najvažnejši izum premično satje. 

Leta 1845 je poljski čebelar Jan Dzierzon (1811 - 1906) začel izdelovati panje s premičnimi letvicami, ki so se upravljali od zadaj. Letvice so bile sprva nameščene v panju počez in opremljene s satnimi začetki. Pred odvzemom iz panja, je bilo treba satje izrezati le ob straneh. Dzierzon je namreč dobro vedel kaj dela in kaj ima v roki. Njegov panj so kmalu začetki izpopolnjevati. Letvice so zamenjali s polnimi satniki. Tako je Dzierzonov panj povzročil pravo revolucijo v čebelarstvu in z njim se je začela nova doba čebelarjenja. Naj omenimo še, da je bohinjski čebelar Luka Porenta začel s poskusi v svojih preurejenih dzierzonovih panjih. Porentovec, tako so ga imenovali, je dobro prestal preizkušnjo in Kranjska kmetijska družba ga je takrat priznala kot najprimernejšo panjsko obliko.

Leta 1855 je mitarski mojster Johan Mehring (1816 - 1878) sestavil pripravo za stiskanje satnic. Prve vzorce je izdelal iz lesa, pozneje pa mu je neki delavec izdelal kovinske. Seveda je s tem zopet zrasla vrednost Dzierzonovega panja. To svojo pripravo je Mehring razstavil na zborovanju nemških in avstrijskih čebelarjev v Stuttgartu leta 1858.

Naslednji večji izum je točilo za med, ki ga je leta 1865 izumil avstrijski major František Hruška (1819 - 1888). Razstavil ga je v Brnu na Moravskem na zborovanju nemških in avstrijskih čebelarjev. S tem je bila zaključena vrsta poglavitnih za napredno čebelarstvo nujno potrebnih izumov, saj so ti olajšali delo pri čebelarskih opravilih, posebej še pri točenju medu.

Sveti Ambrož

Vsi ti izumi in izboljšave v čebelarstvu so opisane v Dainkovem Čbelarstvu iz leta 1831, dalje Jonkejevem Kranjskem Čbelarciku, ki ga je poslovenil J. Šemva leta 1863 in Superjevem Slovenskem bučelarčku, ki ga je izdala Mohorjeva družba v Celovcu leta 1871. Poleg teh moramo na vsak način omeniti tudi Bučelstvo, ki ga je napisal Fran Levstik iz Retij po izkušnjah tedanjega retenskega čebelarja Jožefa Oblaka iz leta 1867.

 Sklep

Zgodovina čebelarjenja v ribniški dolini kakor tudi ti izvlečki bodo morda nekomu služili za predočitev časa in čebelarstva v tistem času, v tem kraju. Glede na vse opisano, bo bralec lahko izluščil pomembnost čebelarstva na sploh. Da so ga naši predniki zelo cenili in da je bilo čebelarstvo mnogim kmetijam dober »namaz na vsakdanjem kruhu«, neupoštevaje tisto, kar čebele opravijo v naravi preden prinesejo čebelarju kapljico nektarja.

Ivan Šega