Ohranimo čebeleSvetovni dan čebel

Narava

Ljudje se danes radi pohvalimo z marsikatero naravno in kulturno znamenitostjo svojega okolja, ki izstopa bodisi po tej ali oni prvovrstnosti. Vsemu ostalemu, ki se krije izza te prvovrstnosti, ne pripisujemo velike pomembnosti. Vendar nas je pretirano pehanje za izpostavljenim »bliščom« že opeharilo za marsikaj vsakdanjega in samoumevnega. In prav slednje se danes vrača kot »najžlahtnejša dediščina«.

Tisto, kar pravzaprav najimenitneje odlikuje naš okoliš, je preprosto neokrnjena narava. Drzna trditev za nekoga, ki v tem svetu ne vidi več neomadeževanega kraja, in zasilna skromnost nekomu, ki po sili razmer vselej najde kak biser ob sebi.

Pa vendar so prostrani gozdovi, iztekajoč se na jugu v pravcati »kočevski pragozd«, nekaj, česar bi se moral veseliti vsak prebivalec tega območja. Saj najdemo na tem območju kar šest ostankov pragozda od skupno dvanajstih, ki jih premore Slovenija.

Pretežni del občin Ribnice, Sodražice in Loškega potoka je prekrit z gozdovi, nad 60 odstotki. Izjemnost flore in favne se prepleta s tem »bogatim ozadjem«. V teh gozdovih so svoj življenjski prostor našle vse avtohtone vrste zveri, od medveda, volka, divje mačke in risa, ki so ga leta 1973 znova naselili. Prav tako so gozdovi polni različnih vrst ptic, med katerimi so tudi mnoge ujede in divji petelin. Tudi flora je na Kočevskem bogata in pestra. 

Mokrotni travniki ter ostanki visokih barij na Brezju ob reki Ribnici in v Jelšah na Dolenjevaškem polju so življenjski prostor ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Dolenjevaško polje je pomemben življenjski prostor ptic. Visok nivo podtalne vode omogoča obstoj mokrotnih travnikov, tradicionalno kmetovanje in pozna košnja pa nudita dobre pogoje za življenje ogroženim vrstam ptic, kot so kosec, repaljščica, veliki strnad, prepelica in mnoge druge. Poleg ptic najdemo tu še velike in male sesalce, dvoživke, metulje, strige, kačje pastirje in plazilce, mnoge od teh vrst so na rdečem seznamu redkih in ogroženih vrst.  Hidromelioracijski in hidroregulacijski posegi v preteklosti so precej ogrozili ta pomembni življenjski prostor, saj se je močno spremenil vodni režim.  Ribniška dolina je tudi eno izmed 14 mednarodno pomembnih območij za ptice (IBA) v Sloveniji.  

Že v srednjem veku so začeli predpisovati, kakšna naj bo raba gozdov. Pomanjkanje nekaterih gozdnih dobrin in zahteve fevdalcev, da postane dotlej malo vredno gozdno zemljišče vir stalnih koristi in dohodkov, so bile vzrok za izdajo pravnih predpisov o rabi gozda. Ortenburški gozdni red, izdan v Kočevju leta 1406, je najstarejši doslej znani pravni dokument, ki je urejal gospodarjenje z gozdovi na velikem delu ozemlja današnje Slovenije. Red ureja pravice kmetov do užitkov - služnosti iz gosposkih gozdov, največ prostora namenja lovu polhov in lovu s pticami. Leta 1492 je cesar Friderik III.  Kočevarjem in Ribničanom podelil pravico svobodne prodaje izdelkov domače obrti po avstrijskem cesarstvu. Razmahne se izdelava suhe robe, ki je bila stoletja dolgo velik porabnik lesa. Uporabljali so les različnih drevesnih in grmovnih vrst.Prostor kočevskega območja so začeli poseljevati v 10. stoletju našega štetja, najprej na Ribniškem, kasneje, po letu 1330, pa so v večjem obsegu kolonizirali tudi Kočevsko. Že pred tem so ljudje prihajali v te kraje bodisi kot lovci, vojaki, trgovci, če že niso stalno živeli na tem območju. V obdobju kolonizacije so ljudje intenzivno, pogosto tudi z ognjem, krčili gozdove za naselja in kmetijske površine

Leta 1574 so napisali nov urbar za Kočevsko gospostvo, leto prej tudi za Ribniško. Gozdarska določila urbarja določajo, da je gozd last grofa, kmet ima v njem pravico do lesa, paše živine in mestoma tudi do vode. O sekanju lesa odloča graščna, ki na prošnjo kmeta pošlje »gozdne hlapce«, da označijo drevje za posek. V urbarju je zapisano: »Kočevska nima posebno slavnih gozdov«, pa tudi »gozd ne sme biti izsekan in obubožan«, kar dokazuje, da kmetje niso lepo ravnali z gozdom.

Dandanes je gospodarjenje z gozdom še vedno ena izmed pomembnih panog na kočevsko-ribniškem območju. Kmetijstvo je v upadanju in je že doseglo kritično mejo. Vse preveč travnikov ostaja nepokošenih, podrast in grmičevje pa se bogato razraščata. Vso to dogajanje na nek način predstavlja novo priložnost za naravno okolje, za dvig njegove vitalnosti. Edinole, kar preostane nam, je skrb in bdenje nad to dediščino. Čebelar se zdi kot idealen za to početje in čebela, pradavna in avtohtona prebivalka tega prostora, idealni »smerokaz« na tej poti.