Ohranimo čebeleSvetovni dan čebel

Suha roba

Med znamenitostmi Ribniške doline predstavljata prav posebno mesto suhorobarstvo in lončarstvo. Obrti, ki imata bogato, večstoletno tradicijo in sta nekakšen zaščitni znak tega konca Slovenije. Izkoriščanje raznovrstnega lesa in gline za izdelovanje praktičnih in okrasnih predmetov ter orodja se je ohranilo prav do današnjih dni.  V novejšem času to vlogo prevzema industrijska predelava lesa, ki je še vedno glavna nosilka gospodarskega razvoja Ribniške doline.

Ribniška domača obrt s svojo večstoletno tradicijo je tesno povezana z naravo. Pogojujeta jo dva osnovna dejavnika: poraščenost območja z gozdom in nahajališča gline. V loški sejemski listini iz 14. stoletja se prvič omenja »ribniška suha roba« ime za lesene izdelke, ki jih je Ribničan kasneje ponesel širom po svetu. S cesarskim patentom cesarja Friderika III. 1492 se trgovanje s »suho robo« močno razmahne. V spomin na pomembno cesarsko dovoljenje Ribnica praznuje na dan 23. oktobra praznik ribniške občine.

Suho robo delimo na devet panog: obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, ročno mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo in krošnjarstvo. Vsaka panoga je vezana na določeno hišo, določen kraj in določeno vrsto lesa. Z izdelavo suhe robe so se nekdaj ukvarjali predvsem pozimi, sodelovala je cela družina.  Poleg suhorobarskih so kruh dajali Ribničanom tudi lončarski izdelki. Izdelovali so jih na jugu Ribniške doline, kjer je glina. Najbolj znan ribniški lončarski izdelek je igrača - konjiček, ki »v riti piska«.

Ribnica praznuje svoj občinski praznik 23. oktobra. Na ta dan, na torek po sv. Uršuli leta 1492, je cesar Friderik III. izdal v Linzu posebno odredbo, v kateri je točno določil obseg kmečke trgovine. Ta je namreč v 15. stoletju presegla hišni prag, mestni trgovci pa so se zaradi tega neprestano pritoževali, da jim kmetje s trgovino odžirajo zaslužek.

Krošnjarski patent je naslovljen na meščane v Kočevju, ki jih je opozoril, naj ne ovirajo podložnikov pri trgovanju, da jim dovolijo trgovati z vsem, kar sami vzgojijo in pridelajo. Kmetje so po tej odredbi lahko trgovali s suknom, platnom, oljem, maslom in živino; med dovoljenim blagom pa so se znašli tudi leseni predmeti, kakršne so kmetje izdelovali doma. Pravico do prostega trgovanja s suho robo so najbolj izkoristili prebivalci ribniške pokrajine in s tem dali suhi robi značilno oznako »ribniška«, po kateri jo pozna celotna Slovenija in velik del preostalega sveta, saj so bile trgovske poti podložnikov usmerjene na dežele, ki jim je vladal cesar - Hrvaška, Dalmacija, Istra, Ogrska, avstrijske in nemške dežele.

Cesar je ta krošnjarski patent izdal predvsem zato, da ne bi kmetje zapustili svojih kmetij. V obdobju od leta 1469 do 1491 so namreč Turki kar dvaindvajsetkrat plenili po pokrajini. Leta 1491 so požgali Ribnico in Kočevje, prebivalstvo je ostalo brez domov in pridelka ter se je zaradi tega hotelo odseliti. S krošnjarskim patentom pa jim je cesar omogočil trgovanje in s tem nov vir zaslužka ter možnost preživetja. Pa tudi cesar je s tem dobil svoje koristi, saj od zapuščenih kmetij ne bi mogel pobirati davka.

Ta patent je leta 1493 potrdil tudi cesar Maksimilijan, zapis patenta pa se je ohranil v listini iz leta 1571, v kateri je nadvojvoda Karel 16. junija s prepisom stare določbe in dodatkom znova potrdil svobodno trgovino. Pravice so bile ponovno potrjene tudi v letih 1596, 1774 in 1780.

Cehi, združenja v mestih, so uničili marsikatero domačo obrt, krošnjarstva pa zaradi posebnih pravic niso mogli.  Po izdaji Friderikovega dovoljenja je trgovina tako narasla, da je oblast hotela leta 1520 trgovanje z lesenimi izdelki obdavčiti, vendar so se tudi tega obranili. Tudi fevdalna doba nikjer ne omenja plačevanja desetine, graščina si je le pridrževala pravico, da je suhorobarjem odločala in oddajala sečnjo lesa v gradu za njihove potrebe.

Ribniški suhorobar si je tako svoje pravice zagotovil le 11 dni po Kolumbovem odkritju Amerike in si jih zadržal stoletja dolgo. Zdaj skoraj dve tretjini izdelkov izvozijo, v ospredju pa so transportne palete, gajbice za sadje, špine, žlice, različne lopatice in prijemalke ter druge drobne gospodinjske potrebščine. V zadnjem času pa se je zelo razmahnilo izdelovanje raznovrstnih spominkov.